Ekipa RO se predstavi

Z Rally Obedience sem se prvič srečal 2009, ko sva se z mopsom Ninjo preizkusila na prvi tekmi.
Nato je prišla moja borderska ovčarka Lee in štiri leta sva trenirala Dog Freesbe, Agility in reševanje. Žal zaradi zdravstvenih razlogov v teh disciplinah nisva mogla več nadaljevati.
Vedel sem, da z zelo aktivnim psom, kot je Lee, moram nekaj početi. Prav tako menim, da pes potrebuje “službo”. Nekaj zakar bo zjutraj vstal in še bolj pomembno, nekaj po čemer bo zadovoljen in utrujen šel spat. Skupaj z Veroniko sva ponovno začela trenirati RO in se leta 2013 prijavila na tekmo. Opazil sem, da RO zelo dobro vpliva na pasje počutje, prav tako se je moj odnos z Lee izboljšal. Z Lee že štiri leta redno hodiva na tekme. Z veliko trdega dela, nekaj sreče in dobrim mentorstvom Veronike, sva tudi postala državna prvaka 2016. RO priporočam vsem, ki imajo psa z veliko energije in, ki bi radi s psom svojo vez še dodatno okrepili.

Z Brie sva začeli trenirati rally obedience leta 2008, ko sva zaključili z osnovno vzgojo. Takrat sva zelo aktivno trenirali tudi reševanje in agility. Zaradi pomanjkanja časa sva za nekaj let ro opustili, leta 2013 pa sva začeli redno tekmovati. V 1 letu sva prišli do najvišjega nivoja RO4, kjer sva leta 2016 postali državni podprvakinji.

Za resnejše udejstvovanje v tem športu sem se odločila, ker sem opustila ostale aktivnosti, Brie pa sem vseeno želela nuditi zaposlitev in zabavo. V isti situaciji sta se znašla tudi Enes in Lee, tako da sva se skupaj lotila resnejših priprav na tekme. Na treninge sva povabila nekaj tečajnikov, ki so s psom želeli nekaj početi, vendar jim reševanje in agility, ki sta bili v tistem času edini dosegljivi kinološki disciplini na našem koncu, nista bili zanimivi. Zgradili smo osnove in kmalu so prvi pari začeli tekmovati. Naša ekipa se iz leta v leto povečuje, zanimanje za ta zanimiv pasji šport raste in to me zelo veseli.

Tara je moja prva psička s katero sem se pred 5 leti odločila obiskati pasjo malo šolo. Do takrat se mi o vzgoji psov ni niti sanjalo. Veronika je bila najina prva “učiteljica”, ki mi je odprla popolnoma nov svet in nov pogled na to, kaj pomeni imeti psa, ga vzgajati, se z njim ukvarjati, povezati in uživati v vsakodnevnih aktivnostih. Pri njej sva opravili tudi tečaj in izpit BBH. Tu naj bi se najino šolanje nekako zaključilo, a skupaj smo ugotavljali, da Tara rada “dela”, še posebej zato, ker so ji dobri priboljški odlična motivacija. Na predlog Veronike sem se odločila, da se preizkusiva tudi v RO. Tako je dobila Tara zaposlitev v kateri uživa, jaz pa dober izgovor in razlog za to, da se ukvarjam z njo. Čeprav Tara ne spada med zelo aktivne pse in lahko mirno prespi cel dan,se treningov zelo veseli. RO je res disciplina za vse vrste psov. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo in seveda zelooo veliki pomoči Veronike in Enesa, nama je uspelo, da trenutno tekmujeva v RO-III.Tudi tekme nama ne predstavljajo več prehudega stresa, nasprotno, pomenijo nama še večjo motivacijo za dobro delo in učenje novih in vedno bolj zahtevnih RO vaj. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti na čudovito druženje z najinimi prijatelji na dveh in štirih tačkah.

Fibi se nama je pridružila kot mladič leta 2014. Z Matejem sva se odločila za skupnega psa, ki bi nama delal družbo doma in na sprehodih. Takoj smo se vpisali v »malo šolo«, kjer sva po zaključku tečaja opazila, da je Fibi poseben pes in potrebuje veliko več šolanja kot sva mislila. Bila je nagajiva in polna energije. Po končani »mali šoli« smo se vpisali v »nadaljevalni tečaj za mlade pse«, da bi utrdili znanje in vez z našim psom. Sčasoma sva ugotovila, kako je lepo sodelovati in vzgajati psa v krogu vzgojenih psov. Po končanem šolanju sva želela nadaljevati aktivno delo v takšnem okolju, zato sva iskala primerno disciplino njenemu temperamentu. Leta 2015 nam je Veronika predstavila Rally Obedience, ki nas je takoj navdušil in zaposlil našo Fibico, tako psihično kot fizično. RO se je vključil v vsakodnevno življenje in Fibi v vajah zelo uživa. Vsaka vaja je zanjo in zame nov izziv. Zdaj s Fibi obiskujemo tekme RO, ampak pred nami je še veliko trdega dela, ki se ga neskončno veselimo.

Abbi je višavski terier, novembra bo dopolnila tri leta. Doma smo vedno imeli psa, z Abbi pa sem se želela bolj intenzivno ukvarjati. Hotela sem nekaj več, tako sva šli v pasjo šolo. Odločila sem se za Alfakan, kjer sva opravili I. in II. stopnjo pri inštruktorici Veroniki. Želela sem opraviti še III. stopnjo, pa je v tistem obdobju ni bilo. Znanje, ki sva ga pridobili, sem želela nadgraditi in razvijati in jo še bolj mentalno zaposliti in Veronika mi je predlagala Rally -obedience. Trenirava že leto in pol in se pripravljava na izpit. Vmes sva trenirali tudi delo z nosom. Všeč mi je, da pes nekaj » pametnega« počne, da energijo usmeri v nekaj konkretnega, da ni samo fizično ampak tudi mentalno zaposlen. Obenem je vez med nama vse močnejša.

Po uspešno opravljenem izpitu za Vodnika psa spremljevalca (b-bh) sva se leta 2015 pridružila ekipi Rally obedience. Po opravljenem izpitu so nastopile prve tekme, ki se jih rada udeležujeva.

V tem času Lappy karakterno napreduje iz leta v leto in to je vsekakor znak, da je delo s psom potrebno, toliko bolj, če oba pri tem uživata. Vsaka nova vaja se je pokazala tudi kot zelo uporabna v vsakdanjem sobivanju s psom. Prav tako je druženje z ostalimi člani Pasje šole VIP zelo prijetno.

Vsakemu novemu paru toplo priporočam, da se aktivno vključi v vzgojo že od malih tačk.

Moja psička je zelo prikupne narave, z lovskim nagonom in eksplozijo energije. Zato jo je potrebno nenehno motivirati in zaposlovati. Prepričana sem bila, da bodo dolgi sprehodi, igra z žogo in plavanje pomagali k njeni umiritvi. A ni bilo tako. Ker sem tudi sama rada nenehno v gibanju, zaljubljena v naravo, gore in morje, sem se želela vključiti še v kako pasjo športno disciplino. Veronika, ki je bila najina inštruktorica že od samega začetka, je predlagala Rally Obedience kot alternativo. Sprejeli sva izziv in tudi z Enesovo pomočjo in nasveti, se je najin odnos neizmerno izboljšal, kar dokazujeva na treningih in tekmah. Psička ni le bolj umirjena, je tudi bolj osredotočena name. To pa so želje vsakega vodnika! Rally obedience je čista zabava!

Za vodnika in psa. Scheba mi v vsakdanjem življenju izrisuje neverjetne rezultate, kar me vzpodbuja k premišljevanju o pasjem doživljanju sveta in mojih odzivih.

Z Lio sva po tečaju male šole leta 2012, ki sva ga opravili pri Veroniki, nadaljevali z rally obidience. Vedela sem, da mora pes poleg vsakodnevnih sprehodov še nekaj delati. Iskala sem disciplino, kjer bi vadile poslušnost in okrepile odnos. Nekaj časa sva se, in to s pridom občasno uporabljam med sprehodi, ukvarjali tudi z Delom z nosom. RO je pripomogel k temu, da je Lia  uspešna tudi pri ta “resni” službi, saj sva terapevtski par pri Tačkah pomagačkah. Ta disciplina  (in inštruktorja Veronika in Enes)  me je naučila potrpežljivosti, še bolj sem pozorna na reakcije psa in na njeno počutje. Tako je Lia, pri skoraj sedmih letih prav zadovoljna psička

Za obisk pasje šole sem se odločila ko sva z možem, pred tremi leti, kupila trimesečnega mladička borderskega ovčarja- Sannyja. Sanny je zelo aktiven. Z njim se moraš precej ukvarjati zato sem se odločila najprej za »malo šolo« pri kateri sem se tudi sama marsikaj naučila. Za tem sem opravila še izpit BBH. Eno leto pa trenirava RO. RO je zelo dobra disciplina. Vaje so koristne bodisi za psa kot za vodnika. Pri njih se vzpostavi pozitiven odnos med obema. Upam, da bova kmalu opravila izpit iz 1. stopnje. Mislim, da bom nadaljevala s treniranjem tudi v višjih stopnjah.

Imam psa mešanca srednje rasti, z imenom Ein. Že 2 leti hodiva na Rally obidience in se trenutno pripravljava na izpit iz stopnje ROI. Za RO sem se odločila, ker so Einu všeč trikci in sem želela nekaj delati z njim.  Je zelo umerjen pes, z nežnim karakterjem in nešteto strahovi. Z RO-jem smo mu dvignili  samozavest in premagujemo njegove strahove.  Letos pa sva ogromno naredila tudi na njegovi hitrosti, ker on dela vse počasi.

Na pustno soboto se nam je leta 2016 pridružila 2 meseca stara lousianska catahoula. Ker gre za delovnega psa, smo iskali šport, v katerem bi uživali na obeh koncih povodca. Hči je želela na agility, vendar je ta možnost odpadla. Zelo kmalu po prihodu domov smo začeli obiskovati tečaj za vzgojo mladiča, kasneje mladega psa. Ker je psička imela veliko željo po sodelovanju, nam je Veronika Valentin predstavila RO. Osnove je Persia spoznala pri slabih 9 mesecih in od takrat dalje sva 1x tedensko na poligonu, kjer utrjujeva in dopolnjujeva naučeno. Ta športna disciplina se mi zdi idealna, saj mora pri njej pes nadzirati svoje vedenje, utrjuje se sodelovanje in navezava z vodnikom, utrjuje se poslušnost. Ena od pozitivnih posledic je tudi družba pozitivnih ljudi in psov vseh velikosti, starosti in barv, s katerimi se z veseljem družimo. Midve v RO vsekakor uživava na polno.

V rally obedience sem zašla popolnoma po naključju. Ko sem pred leti iz zavetišča vzela Bučko, hiperaktivno in totalno dezorientirano psičko, ki je imela precej vedenjskih težav, sem samo vedela, da je potrebno z njo delati. Kmalu sem ugotovila, da je Bučka odličen delovni pes s 100-odstotnim fokusom na vodniku, da pa ima obenem ogromno energije, ki se je ne da porabiti samo s tekom ob kolesu. Po opravljenih tečajih in izpitu B-BH me je v RO potegnila Neca Jerkovič v Kranju. Vendar sva opravili samo izpit za prvo stopnjo, nato pa me je poklicna pot odnesla za tri leta v tujino. Ker pa je RO disciplina, ki jo lahko izvajaš na vsakem travniku, sva z delom nadaljevali in se sami naučili tudi vseh vaj iz druge stopnje. V tem času sta se nama pridružili še umirjena Bobica, ki je 4 leta živela na ulicah Sarajeva, ter »mala velika« Emi, ki smo jo prav tako pobrali na ulici Sarajeva staro 5 tednov in za katero se je izkazalo, da ima ogromno strahov in frustracij, vendar jo delo sprošča. Cel proces
vzgoje sem delala pod budnim očesom Veronike in psička je dosegla izjemen napredek. Vzporedno sem jo tudi s pomočjo Veronike naučila vseh RO vaj in tako sem tudi z njo opravila izpit za prvo stopnjo, jeseni pa se bova poizkusili na prvih tekmah. Po povratku iz tujine sem se preselila na Obalo in samo Veroniki se lahko zahvalim, da sem ostala v rally-jaških vodah. Z veliko entuzijazma in redno organizacijo treningov nas nenehno motivira in nam pomaga pri napredku. V zadnjem letu pa na korekcijah sodeluje tudi aktualni državni prvak Enes, ki dejansko za vsakega od nas najde pravo formulo za napredek. To se pozna tudi na rezultatih, ki jih z Bučko dosegava na drugi stopnji RO. RO toplo priporočam vsem, ki želijo imeti lepo poslušnega in vzgojenega psa, saj z nenehnim zabavnim treningom, dobro družbo in odličnim mentorstvom v pasji šoli VIP, lahko okrepijo vez s svojim psom in si tako vzgojijo zadovoljnega in srečnega psa.